Slike sodelavk

Avtor: Diana Kavčič

Naučeni optimizem je eden izmed konceptov pozitivne psihologije, nasproten naučeni nemoči. Opredelil ga je Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, sam proces učenja optimizma pa smatra kot pomembnega, saj si lahko posameznik pomaga izboljšati svoje duševno zdravje in živeti boljše življenje. Z naučenim optimizmom razvijamo svoje sposobnosti, da lahko na svet gledamo z bolj pozitivnega vidika. 
 

Kaj je naučeni optimizem

Navkljub soočanju s težjimi preizkušnjami, optimisti verjamejo, da sta takšna preizkušnja ali pa poraz le začasna ovira. Preizkušnja jim pravzaprav predstavlja izziv in zato, da jo premagajo, se še bolj potrudijo. Koncept naučenega optimizma zagovarja dejstvo, da se lahko optimizma naučimo. Pri tem prepoznavamo svoje osnovne misli, ki vplivajo na vedenje, v procesu učenja optimizma pa aktivno izpodbijamo prehodna prepričanja.

Vpliv optimizma

Raziskave kažejo, da se optimistične osebe bolje odrežejo v času izobraževanja (v šoli, na fakulteti) in na svojem delovnem mestu v primerjavi s pesimisti, saj redno presegajo svojo usposobljenost, znanje in veščine. To je povezano tudi z višjo motiviranostjo, saj je za optimistične osebe značilno, da se osredotočajo na bolj pozitivne spremembe, ki jim pomagajo pri uresničitvi ciljev. Optimistične osebe so v raziskavah pogosteje poročale o višjih ravneh dobrega počutja in blagostanja v primerjavi s pesimisti. Učenje tehnik naučenega optimizma tudi dokazano zmanjšuje in blaži simptome depresije. Raziskave so pokazale tudi nekatere pomembne pozitivne vplive optimizma na posameznikovo fizično zdravje. Proces staranja pri optimistih je boljši in je pomembno vplival pri zdravstvenih izidih za bolezni srca in ožilja, raku in mortaliteti – optimisti dokazano živijo dlje.

Ali se lahko naučimo optimizma?

Optimizma se lahko posameznik nauči, četudi v osnovi nima tako pozitivnega pogleda na svet. Od samega naučenega optimizma je odvisnih več dejavnikov:

1. Razlagalni stili – kako si razlagamo dogodke, ki se nam zgodijo v življenju:

Trajnost: Optimisti po navadi slabe čase gledajo kot začasne, zato se zaradi tega tudi bolje soočajo z neuspehi. Pesimisti bolj verjetno vidijo negativne dogodke kot trajne in nespremenljive, zato je zanje bolj verjetno, da bodo obupali, ko bodo stvari težke.

Personalizacija: Ko gre kaj narobe, optimisti po navadi krivdo prelagajo na zunanje sile ali okoliščine. Po drugi strani pa so pesimisti pogosteje sami krivi za nesrečne dogodke v svojem življenju. Hkrati optimisti na dobre dogodke gledajo kot na lastna prizadevanja, medtem ko pesimisti dobre rezultate povezujejo z zunanjimi vplivi.

Vsesplošnost: Ko optimisti doživljajo neuspeh na enem področju, si ne pustijo, da vpliva na njihovo prepričanje o njihovih sposobnostih na drugih področjih. Pesimisti pa ocenjujejo, da so ovire bolj razširjene. 

2. Optimalen čas za učenje optimizma

Raziskave kažejo, da je najbolj optimalen čas za učenje optimizma v razvojnem obdobju otroštva. Natančneje je najkoristneje, da se otrok uči veščin optimizma takrat, ko ima dovolj razvite metakognitivne sposobnosti in preden vstopi v puberteto. Z usvajanjem veščin in učenjem optimizma se pri otroku zmanjšujejo možnosti za razvoj številnih psihičnih težav in duševnih motenj, kot je npr. depresija.

3. Okoljski in genetski dejavniki

Oseba se lahko veščin optimizma nauči ne glede na to, kako pesimistična je bila v začetnem stanju. Ob tem je bilo ugotovljeno, da je pri okoljskih dejavnikih izredno pomembno otroštvo – zgodnje izkušnje, toplina staršev in družinska finančna stabilnost, raven optimizma pa je delno dedno pogojena.

Učenje optimizma nam je lahko prava spodbuda, saj lahko s pravšnjo mero truda pogledamo na svet in okoliščine z veliko bolj pozitivne plati. V 1. delu smo ugotavljali, da optimizem pozitivno vpliva na več področij v naših življenjih – med izobraževanjem, na delovnem mestu, v medosebnih odnosih, pomembno pa vpliva tudi na fizično in psihično zdravje. Tokrat, v 2. delu, si bomo pogledali ABCDE model naučenega optimizma in njegove korake, ki nam pomagajo nadomestiti negativne misli z veliko bolj pozitivnimi. Tako lahko z večjim optimizmom pristopamo k izzivom, ki nam jih življenje prinaša.

ABCDE model naučenega optimizma

Kaj si mislimo, ko stvari grejo narobe in kaj si rečemo samim sebi, ko smo soočeni s težjo preizkušnjo, določa, kako se bodo okoliščine odvile nadalje: bodisi bomo obupali ali pa se bomo s preizkušnjo ustrezno soočili. Kognitivno-vedenjske tehnike in racionalna čustveno-vedenjska terapiji sta pristopa, ki sta optimalni za učenje optimizma. To zajema ABCDE model naučenega optimizma:

A – stiska (angl. Adversity): okoliščina, ki zahteva odziv

Za nekatere ljudi je stiska zaradi težave končna točka. Sprašujejo se, kakšna je korist truda in govorijo si, da ne morejo nadaljevati in se truditi, nato pa odnehajo. Za druge pa so stiske pravične, saj so le zaporedje zanimivih izzivov, ki nato pogosto vodijo do uspeha. Stiske v povezanosti s težavami pa so lahko karkoli vsakdanjega, npr. pritisk, kako zaslužiti več denarja, občutki zavrnitve, kritika s strani delodajalca itd.

B – prepričanje (angl. Belief): kako si razlagamo dogodek

Prepričanja so tista, ki vplivajo na to, kako si razlagamo stisko, pri tem pa je potrebno ločiti misli od občutkov. »Počutim se nesposobno« je prepričanje in ko ga identificiramo, lahko ocenimo natančnost prepričanja. »Počutim se žalostno« pa je občutek, pri čemer ne potrebujemo dokaza o točnosti; če se počutimo žalostni, smo žalostni. Pri prepričanjih je torej pomembno lastno zavedanje misli, ki se nam porajajo, ko razmišljamo o tej stiski.

C – posledice (angl. Consequence): način, kako se obnašamo, odzivamo in počutimo

Pri posledicah poskušamo razmisliti o tem, kakšne posledice in vedenja natančneje so se pojavila zaradi prepričanj, ki smo jih imeli pri točki 2. Ob tem tudi identificiramo čustva in to, kaj smo storili.  

D – izpodbijanje svojih prepričanj (angl. Disputing your beliefs): trud, ki ga porabimo za argumentiranje ali izpodbijanje prepričanj

Pri izpodbijanju svojih prepričanj pomislimo na svoja prepričanja iz točke 2 in poiščimo primere, ki dokazujejo, da so ta prepričanja napačna. Poiščimo konkreten primer, ki izpodbija naše predpostavke. Velik del spretnosti spopadanja z neuspehi vključuje učenje, kako lahko izpodbijamo svoje prve misli kot odziv na nazadovanje. Razlagalne navade so tako ukoreninjene, da učenje efektivnega izpodbijanja teh prepričanj zahteva veliko prakse.

E – energizacija (angl. Energization): rezultat, ki izhaja iz poskusov izpodbijanja naših prepričanj

Razmislimo, kako se počutimo zdaj, ko smo izpodbili določena svoja prepričanja. Tako pomislimo o predhodnih točkah, ko smo se trudili in delali za dosego svojega cilja. Ob tem se lahko počutimo veliko bolj motivirani in energični za naslednje težje preizkušnje, ki jih korak za korakom doživljamo kot izzive. Ko ugotovimo, da težje preizkušnje niso tako brezupne, smo bolj navdihnjeni, da nadaljujemo s svojimi cilji.

Učenje optimizma je dolgotrajen proces

Zgoraj predstavljeni ABCDE model naučenega optimizma tako vsebuje pet točk, preko katerih se lahko lažje soočamo s stisko, ki je obdana v času težje preizkušnje in gradimo na pozitivnejšem pogledu na okoliščino. Poudarili bi, da je to stalen postopek, ki ga moramo pogosto ponavljati. Ko se znajdete pred izzivom, se potrudite, da sledite tem korakom. Sčasoma boste lažje prepoznali svoja pesimistična prepričanja in izzvali svoje negativne misli. Ta postopek vam lahko sčasoma tudi pomaga nadomestiti negativne misli z veliko bolj pozitivnimi in z večjim optimizmom pristopiti k izzivom. 

Prijavite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.