Ko pomislim na najin odnos z možem, se spomnim časov, ko sva se imela neskončno rada in se veselila skupne prihodnosti. Najin zakon je bil na začetku poln ljubezni, smeha in razumevanja. Vse je bilo preprosto – pogovarjala sva se ure in ure, uživala v skupnem času in čutila povezanost na vseh ravneh. A z leti so se stvari začele spreminjati. Nisva se zavedala, kako sva se počasi ujela v vzorce, ki so naju odtujevali, dokler nisva spoznala, da se ne znava več pogovarjati, kot sva se nekoč.
Začelo se je neopazno. Stres v službi, otroci in vse več obveznosti so postali glavna tema najinih pogovorov. Različni vsakodnevni izzivi so naju utrudili do te mere, da sva se začela zapirati vase. Ko je eden od naju začel pogovor o kakšni težavi, se je drugi pogosto počutil napadenega. Namesto da bi se soočila s težavami, sva se izogibala pogovoru. Ujela sva se v vzorec pasivne komunikacije – nekaj bi na hitro pripomnila, se izognila konfliktu in se raje posvetila vsakdanjim opravilom. Vse manj sva si zaupala svoje občutke, vse manj sva se pogovarjala o tem, kar zares šteje. A ljubezen je še vedno bila tam. Vedela sva, da se imava rada, a hkrati nisva vedela, kako naprej.
Čedalje pogosteje sva se ujela v prepirih, ki niso imeli jasnega izhoda. Počutila sem se nerazumljeno, on pa prav tako. Prepričana sem bila, da naju bo to pripeljalo do točke, kjer se bova dokončno oddaljila. Občutek nemoči me je preplavljal. Nisem želela izgubiti tega, kar sva imela, a nisem vedela, kako spremeniti dinamiko, v kateri sva se znašla. Čas je tekel in oba sva začela čutiti, da če ne narediva nečesa kmalu, bo najin zakon resno ogrožen.
Takrat sva začela razmišljati o psihoterapiji. Najprej je bil ta predlog težko sprejet, saj sva oba čutila, da bi morala biti sposobna sama rešiti najine težave. Misel, da potrebujeva zunanjo pomoč, se nama je sprva zdela kot priznanje poraza. A po številnih neplodnih poskusih pogovora sva spoznala, da ne bova mogla sama. Odločila sva se, da poiščeva pomoč terapevta – in ta odločitev nama je spremenila življenje.
Najina terapevta nama je najprej pomagal prepoznati vzorce, v katere sva se ujela. Slišati od tretje osebe, da najino nenehno prekinjanje pogovorov, pasivna agresivnost in izogibanje globljim temam ni nekaj redkega, je bilo že samo po sebi olajšanje. Spodbudila naju je, da sva se odkrito pogovorila o tem, kaj naju zares boli, in zakaj reagirava tako, kot reagirava. Pomemben del terapije je bilo razumevanje, da ni le eden od naju kriv, ampak da oba s svojimi dejanji in besedami prispevava k trenutnemu stanju.
Naučila sva se novih veščin komunikacije, ki jih prej nisva poznala. Eden najpomembnejših uvidov je bil, da sva oba začela razumevati pomen poslušanja brez takojšnjega odzivanja. Naučila sva se umiriti v trenutkih, ko bi nekoč kričala ali se umaknila. Terapevta naju je učila, kako postavljati vprašanja z namenom razumevanja, ne le da bi dobila odgovore, ki bi potrdili najine lastne misli.
Terapija nama je omogočila, da sva začela graditi mostove tam, kjer so prej nastajali prepadi. Ko sva enkrat oba razumela, da najine težave niso znak, da se ne ljubiva, temveč da sva le izgubila pot, sva bila pripravljena vložiti trud, da to popraviva. Postala sva bolj potrpežljiva drug do drugega. Najin odnos se je začel izboljševati, ker sva se naučila deliti občutke, ne da bi se bala sodbe ali kritike.
Povezala sva se na način, kot že dolgo ne. Spet sva začela ceniti male trenutke, ki so nasmeh ali nežnost postavili v središče najinega odnosa. Seveda sva imela še vedno nesoglasij, a zdaj veva, kako jih rešiti na zdrav način, brez kričanja ali umikanja. Terapevtka nama je pomagala ustvariti prostor, kjer sva lahko oba izrekla, kar naju teži, ne da bi se pri tem počutila ogroženo.
Če bi me danes nekdo vprašal, ali bi ponovno šla skozi terapijo, bi brez dvoma rekla “da”. Terapija ni samo popravila najine komunikacije – pomagala nama je tudi, da sva spet začutila, zakaj sva se sploh zaljubila. Najin zakon ni bil nikoli popoln, a sedaj je globlji in močnejši, ker sva vložila trud v njegovo ohranitev. Še vedno se učiva, a zdaj imava orodja, s katerimi lahko uspešno prebrodiva težke trenutke. Zdaj veva, da ni sramota poiskati pomoč, ko jo potrebuješ – to je pravzaprav znak moči in ljubezni do sebe in drug drugega.
Zgodbo objavljamo na željo klientke, ki je bila udeležena v partnersko psihoterapijo pri sodelavki Maji Maraž
