Uroš Pintar je danes samozavesten moški, ki s svojo zgodbo navdihuje druge. Njegovo pristno in iskreno pripovedovanje o lastni izkušnji odvisnosti seže do src tistih, ki ga poslušajo. Vendar pot do te točke ni bila enostavna. V iskrenem pogovoru za naš psihološki blog nam je zaupal svojo izkušnjo odvisnosti od alkohola in pot zdravljenja, ki mu je spremenila življenje.
Kdaj ste prvič prepoznali, da je alkohol za vas postal težava in ne več le družabna aktivnost?
Težko je določiti točen trenutek. Alkohol se je v moje življenje vtihotapil postopoma. Začelo se je nedolžno, s kozarčkom po službi, da sem “sprostil napetost”. Potem sem potreboval dva, tri… Sčasoma sem začel piti sam doma. Začel sem lagati bližnjim o količinah, ki sem jih popil. Mislim, da sem nekje globoko vedel, da imam težavo, že mnogo prej, preden sem si to priznal. Vmes sem leta 2019 bil pod “prisilo” na zdravljenju v Begunjah. To je bilo v bistvu brez veze, ker nisem šel zaradi samega sebe.
Kaj je bila prelomna točka, ko ste se odločili poiskati pomoč?
Prelomnic je bilo več, a sem jih dolgo ignoriral. Razpadajoči odnosi. Toda prava prelomnica je bila, ko sem zaradi pijanosti zamudil pomemben družinski dogodek. Videl sem razočaranje v očeh svojih bližnjih in takrat sem se končno soočil z resnico – svojega življenja ne nadzorujem več jaz, ampak alkohol. Naslednji dan sem prvič z iskrenostjo poklical na številko za pomoč.
Kakšna je bila vaša izkušnja zdravljenja? Katere metode so vam najbolj pomagale?
Zdravljenje je bilo najtežja in hkrati najbolj osvobajajoča izkušnja mojega življenja. Najprej sem se vključil v bolnišnični program, kjer sem se moral soočiti z odtegnitvenim sindromom. To ni lahka izkušnja, toda s strokovno pomočjo je obvladljiva.
Kasneje sem se vključil v program Vrtnica pri Zavodu Samarijan, ki je bil ključen za mojo dolgotrajno treznost. Ta program nudi celostno podporo ljudem s težavami z odvisnostjo in njihovim svojcem. Pristop, ki temelji na razumevanju odvisnosti kot bolezni in ne kot moralne šibkosti, mi je omogočil, da sem lahko prvič zares spregovoril o svojih notranjih bojih brez sramu.
Najbolj mi je pomagala kombinacija skupinske terapije v programu Vrtnica, kjer sem spoznal, da nisem sam, in individualne obravnave, kjer sem lahko raziskoval vzroke svoje odvisnosti. Pomembno vlogo je imela tudi družinska terapija, saj odvisnost nikoli ne prizadene samo odvisnika, ampak celoten sistem okoli njega.
Kako so se spremenili vaši odnosi med zdravljenjem in po njem?
Odnosi so bili na začetku zelo napeti. Razumljivo – z leti sem nakopičil veliko zamere, nezaupanja, razočaranja. Nekateri odnosi so bili nepopravljivo poškodovani, druge pa mi je uspelo obnoviti. Proces je zahteval veliko potrpežljivosti in odpuščanja – tako s strani mojih bližnjih kot tudi mene samega. Danes imam manjše, a veliko bolj pristno socialno mrežo, temelječo na iskrenosti.
Katere strategije uporabljate za vzdrževanje treznosti v vsakdanjem življenju?
Rutina je zame ključna. Redno obiskujem skupine za samopomoč v programu Vrtnica, kjer lahko delim svoje izzive in uspehe. Razvil sem zdrave načine za obvladovanje stresa – telesna aktivnost, meditacija, branje. Učim se prepoznavati sprožilce in situacije, ki bi lahko ogrozile mojo treznost.
Pomembno je tudi, da sem preuredil svoj družabni krog. Obkrožil sem se z ljudmi, ki spoštujejo mojo odločitev in me pri njej podpirajo. Vse to zahteva vsakodnevno odločitev in predanost.
Alkohol je močno integriran v slovensko družbo in kulturo. Kako se soočate s tem pritiskom?
To je verjetno eden največjih izzivov treznosti v Sloveniji. Alkohol je prisoten na praktično vsakem družabnem dogodku, prazniku, celo poslovnih srečanjih. Sprva sem se izogibal takim dogodkom, kar ni bila dolgoročna rešitev.
Postopoma se mi razvoja samozavest in samopodoba, da lahko zavrnem alkohol brez opravičevanja. Pomembno je, da imam vedno pripravljen nealkoholni nadomestek in da znam postaviti meje. Če čutim, da bo okolje preveč stresno, si dovolim ne sodelovati. Zavedanje, da je moje zdravje pomembnejše od družbenih norm, mi daje moč.
Kaj bi svetovali družinam, ki se soočajo z alkoholizmom svojega člana?
Najprej – ne obupajte, ampak tudi ne omogočajte odvisnosti. Poiščite strokovno pomoč zase, ne samo za odvisnika. Odvisnost je bolezen celotne družine. Postavljajte zdrave meje, a ohranite vrata odprta za dialog in podporo, ko bo oseba pripravljena na spremembo.
Izjemno pomembno je tudi, da skrbite zase. Ne prevzemajte odgovornosti za odvisnikove odločitve. Razumeti morate, da samo on lahko naredi korak proti zdravljenju, ko bo za to pripravljen.
Priporočil bi jim tudi, da se obrnejo na podporne programe, kot je Vrtnica pri Zavodu Samarijan, ki nudi strokovno podporo tako odvisnikom kot svojcem. Ti programi pomagajo razumeti dinamiko odvisnosti in ponujajo konkretna orodja za spopadanje s to težavo.
Kaj je za vas osebno največja pridobitev treznega življenja?
Svoboda. To je tista beseda, ki zajame vse. Svoboda od kompulzivne potrebe po alkoholu, svoboda od zamere do sebe, svoboda, da sem pristno prisoten v svojem življenju. Ponovno sem odkril strast do življenja, do odnosov, do dela.
Včasih me preseneča, kako intenzivno zdaj doživljam vse – od jutranje kave do pogovora s prijateljem. Odvisnost otopi čute in čustva, treznost pa vrne barvitost življenju. Ne rečem, da je vedno lahko, vendar tudi težki trenutki zdaj prinašajo rast, ne uničenja.
Kaj bi povedali nekomu, ki se trenutno bori z odvisnostjo od alkohola in morda bere ta intervju?
Povedal bi mu, da obstaja pot iz tega zaprtega kroga. Da kljub občutku brezizhodnosti ni sam. Da je zdravljenje možno in da je življenje brez alkohola ne samo možno, ampak tudi neprimerljivo bolj izpolnjujoče.
Prvi korak je, da si priznaš resnico in poiščeš pomoč. Ta korak je najtežji, vendar je tudi najbolj osvobajajjoč. Ni ti treba tega narediti sam. Na tej poti te lahko podpirajo strokovnjaki, skupine za samopomoč in tisti, ki so podobno pot že prehodili.
Svetujem raziskovanje programov, kot je Vrtnica, kjer te razumejo in ti pomagajo z dolgoletnimi izkušnjami. Tam ni obsojanja, samo iskrena podpora na poti k okrevanju.
In na koncu – odpusti si. Odvisnost ni posledica šibkosti karakterja, temveč kompleksna bolezen. Z zdravljenjem in podporo pa je mogoče zaživeti polno, srečno in trezno življenje. Vem, ker sem dokaz za to.
Uroš Pintar danes aktivno sodeluje pri ozaveščanju o alkoholizmu in nudi podporo tistim, ki se soočajo z odvisnostjo. Njegovo iskreno in pristno pričevanje daje upanje mnogim. Njegovo sporočilo je jasno: ne glede na to, kako globoko v odvisnosti je človek, vedno obstaja pot nazaj k sebi in življenju brez alkohola.
