Ko se odločiš, da je čas za otroka prenehaš s kontracepcijo in akcija, čez 9 mesecev se bomo že cartali. Haha, you wish. Življenje pač ne deluje vedno tako, kot bi si želeli. V mojem primeru so se po prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk pojavile težave z nerednimi menstrualnimi ciklusi. Rešitev? Na pregledu pri ginekologu sem izvedela, da mi popolnoma nič ne manjka in da se bodo menstruacije že uredile, vseeno pa sem dobila datum za kontrolni pregled, če prej ne zanosim. No, pa se niso uredile, še vedno so prihajale prehitro ali zelo zelo pozno. Minilo je že 8 mesecev in na pregledu mi je ginekolog predlagal, da se naročiva v ambulanto za neplodnost. Z malo pomoči bo pa zagotovo šlo. Vzela sem napotnico in nevedna, zaskrbljena odšla domov. Takoj so se mi v misli prikradle injekcije in priznam, da mi ni bilo niti najmanj prijetno. Predstavljala sem si, da si bom že kar na začetku morala vbrizgavati zdravila in tega me je bilo na smrt strah. Naročila sem naju na prvi pregled v ambulanti za neplodnost na katerega je bilo takrat potrebno čakati 4 mesece. Nisem si mislila, da se mi bo že v naslednjem mesecu življenje nekoliko spremenilo.Slab mesec po tem, ko sva se naročila na prvi pregled v ambulanti za neplodnost sem 32. dan ciklusa kar na enkrat dobila preblisk, da je to dan, ko bi morala dobiti menstrucijo. Če je ne bo, je treba jutri nujno narediti test nosečnosti. Še danes ne vem zakaj sem bila tako prepričana. Seveda menstruacije ni bilo, zato sem takoj zjutraj polna pričakovanja naredila test. Po par minutah sem na testu zagledala dve črtici, vendar je bila ena čisto nežna. Razganjalo me je od veselja. Novičko sem zaupala samo prijateljici, ki mi že od začetka stoji ob strani. Čez dva dni sem ponovno naredila test, ki je pokazal, da sem zares noseča. Vzhičena sem odšla v službo. Zdelo se mi je čisto nerealno. Ko sem prišla domov, sem novičko z največjim veseljem povedala partnerju. Iskreno sva se veselila pikice, ki je rastla v meni. A veselje je kmalu nadomestila velika žalost. Sredi delovnega dne, sem na en x začutila, da mi je med nogami nekaj steklo. Ker sem imela ves čas povečan beli tok, sem sklepala, da je to to in odšla na stranišče, da bi menjala dnevni vložek. Ko sem ugotovila, da imam na spodnjicah kri, sem se konkretno prestrašila. Takoj sem poklicala h ginekologu, kjer mi je sestra naročila, naj pridem čimprej na pregled. Ker sem takrat še delala v Ljubljani mi je bilo takoj jasno, da ne bom uspela. Napotila me je na urgenco. Od panike seveda nisem mogla pojest niti malice, a ker nisem imela nobenih krčev oziroma bolečin sem sama sebi prigovarjalo, da bo vse ok, da se to pač dogaja. Želela sem biti pozitivna, a kljub temu me je ves čas razjedal dvom, misel na najhujše je bila zelo glasna. Po poti iz Ljubljane sem imela uro in pol časa za razmišljanje in vrjemite mi, da se je vleklo, kot da bi se vozila najmanj pet ur. Ko sem prišla domov je partner že pripravljen čakal, da se odpraviva na urgenco. Z velikim cmokom v grlu sem se vsedla v avto zraven njega in sva odšla. Na urgenci so me poslali na pregled na ginekološki oddelek v bolnico in mi naročili, da naj ne hodim peš do bolnice, ampak me naj partner tja odpelje z avtomobilom, da ne bom preveč hodila. Ob prihodu v bolnico so me poslali po stopnicah v prvo nadstropje, v glavi sem imela samo misel o tem, da zdaj pa očitno lahko hodim normalno. Ko sem prišla na oddelek, so vzeli napotnico in me poslali nazaj v prtličje na ultrazvočni pregled. Nič več mi ni blo jasno, res ne. Medtem ko sem na hodniku čakala na ultrazvok me je močno stiskalo pri srcu a sem skušala ostati pozitivna, saj od dopoldanske krvavitve nisem več zakrvavela, pa tudi bolečin ni bilo. Poklicali so me v ordinacijo, kjer mi je zdravnik naročil, naj se v manjšem stranišču pripravim na pregled. Ker pregledi v zgodnji nosečnosti potekajo z vaginalnim ultrazvokom je to pomenilo, da se moram sleči. Nato pa je sledil šok.Med slačenjem se je samo vlilo, iz mene je kapljala temno rdeča kri, srce mi je divje razbijalo in najraje bi se razjokala še preden sem sploh karkoli izvedela. Sedla sem na mizo in zdravnik je opravil pregled. Gledal je, iskal, a ničesar ni našel. Vedela sem, da je nekaj narobe, saj je sestri, ki je bila prisotna nekaj krat ponovil: poglejte, tukaj. Srce se mi je ustavilo še preden je izgovoril kar je imel povedati. Rekel je: gospa, tukaj ni ničesar več. Želela sem ga prepričati, da mogoče pa vseeno je, da bi šla drug dan še po eno mnenje, medtem ko mi je v roke izročil napotnico za abrazijo in mi dejal, da ne upa tvegati, da lahko začnem ponoči močno krvavet in pride do kakih zapletov. Priznam, da me je prestrašil in sem se vdala.

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen, prav tako so spremenjena imena krajev, oseb, idr., ki bi lahko nakazovala na identiteto avtorja ali drugih oseb v zgodbi. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.