Vsak izmed nas se je verjetno že znašel v situaciji, kjer smo se v družbi s prijatelji ali tujci, v družini ali s partnerjem, počutili neprijetno, vendar smo to namerno prezrli, se nasmejali in čeprav je morda bolelo, za ceno miru in dobrih odnosov na to dejanje pozabili. Verjetno vsi poznamo občutek nerazumevanja samega sebe, ko pridemo domov in se vprašamo: »Zakaj pa nisem nič rekel? Zakaj sem to dopustil?«.
Razlogov za takšno delovanje je lahko sicer veliko, a najpogostejši je navadno strah pred ranljivostjo v odnosih. Globoko v sebi vemo, da je ranljivost potrebna, ampak se je velikokrat bojimo, saj se zavedamo, da ne vedno izboljša odnosa. Ranljivost ima posebno moč, da pokaže realno stanje odnosa. In če je varen ga lahko še poglobi, v nasprotnem primeru pa tudi poruši. Prvo pravo dejanje ranljivosti je tako kot test za katerega ne poznamo izida, saj se zavedamo, da ni odvisen le od nas. In ker je na kocki odnos se velikokrat odločimo da se bomo skrili, ter se tako izognili največji bolečini – prekinitvi odnosa.
A v vsakem globokem odnosu se, včasih zelo hitro, včasih pa tudi čez leta zgodi trenutek, ko začutimo, da nas nekaj zelo moti. Nekaj, kar nas zelo prizadene in boli. Nekaj v globini, nekaj pomembnega. Lahko je to občutek, da v odnosu nismo slišani, da nismo pomembni, da nam ni všeč smer, v katero se odnos razvija. Čutimo, da je potrebna sprememba in da ne zmoremo več molčati, ne zmoremo se več izogibati. Vemo pa, da bo izpostavitev te teme spremenila odnos, karte bodo odprte, odnos pa bo na preizkušnji.
Iskreno povedati kaj nas moti, kje nas je oseba prizadela in kje si želimo, da bi se odnos spremenil, zahteva neverjetno mero poguma. Izpostavimo svoje najgloblje rane, svoje najiskrenejše želje in ne vemo, ali bomo v tem slišani in sprejeti. Želimo si, da bi bilo življenje bolj podobno pravljici in bi bili ob taki izpostavitvi sprejeti in bi se vse dobro končalo, pa vemo, da velikokrat žal temu ni tako. Lahko se zgodi, da smo v svoji popolni ranljivosti zavrnjeni. In občutki strahu, sramu, jeze, žalosti, izdaje, nevrednosti in razočaranja nas lahko preplavijo in dolgo zapolnjujejo.
A dejstvo je, da kljub temu, da se zdi nemogoče, sama ranljivost ni toliko pomembna in odvisna od tega, kako jo sprejmejo drugi ljudje, ampak je veliko pomembnejša za nas. S tem, ko si dovolimo izraziti svoje najgloblje potrebe, dajemo sebi vrednost in spoštovanje. In to je temelj za vzpostavitev zdravih odnosov.
Najprej je torej potrebno, da si dovolimo biti ranljivi sami s sabo. Da pozorno prisluhnemo sebi in si iskreno ter brez obsojanja dovolimo videti naše rane in šibke točke, ter se veseliti močnih. Poznavanje nas samih pa nam omogoča, da razumemo in prepoznavamo svoje potrebe in si jih dovolimo izpolniti.
Ranljivost nam torej omogoča, da se kljub vsem našim napakam, morebitnim travmam in ranam sprejmemo in si dovolimo začutiti spoštovanje. Oseba, ki spoštuje sebe pa tudi od drugih lažje pričakuje in sprejema spoštovanje. Morda se takšno delovanje mogoče zdi težko, a le z ranljivostjo lahko dosežemo in ustvarimo odnose, v katerih je prostor za nas, resnične in iskrene in tako dovolimo tudi nam dragi osebi, da je lahko ob nas spoštovana, ranljiva, resnična in pristna.
Zato se naslednjič, ko bo morda nekdo od naših bližnjih izrazil kakšno željo in potrebo, ki se nam zdi nepomembna, dajmo za trenutek ustaviti, vdihniti, ter preko vseh obrambnih čustev, ki nas preplavijo poskušajmo videti lepoto tega trenutka. Nekomu smo dragoceni tako zelo, da nam zaupa z najtežjimi občutki, nekdo si želi, da odnos raste, nekdo je pogumen.
