Že kar nekaj časa mi v mislih ostaja pogovor s  starejšim gospodom, ki mi je zaupal, da si neizmerno želi, da bi vsaj enkrat v življenju letel z letalom. Povedal mi je, da zelo rad tudi bere in mu vedno zmanjka novih knjig. V knjižnico si sicer želi, vendar zaradi neke neprijetne izkušnje praga le te ne zmore več prestopiti. Nasmehnila sem se in mu rekla, da mu želje letenja z letalom sredi pandemije ne zmorem kar tako uresničiti, da pa lahko grem z njim v knjižnico, mu jo razkažem, povem kje in kako se včlani in sem z njim na prvem koraku pri premagovanju strahov za izpolnitve male velike želje. Dogovorila sva se za dan, a gospod ni prišel. Strah je bil prevelik.

Mislim, da mi zgodba mi ostaja, ker je poznana verjetno prav vsakemu izmed nas. Kolikokrat sanjarimo in sanjamo o stvareh, za katere vemo, da vsaj v bližnji prihodnosti niso uresničljive. Mogoče je to nov avto, odprtje svojega posla ali pa življenje na Maldivih. Lepo se je izgubljati v mislih, saj v povezavi s tem doživljamo lepe občutke. Predvsem pa je varno, ker je oddaljeno in ker ne zahteva takojšnje akcije, ali pa, ker v resnici sami ne verjamemo čisto, da bomo nekoč prispeli do tja. 

Povsem nekaj drugega pa je razmišljati o stvareh in željah, za katere vemo, da so nam dosegljivi. In to ne čez meseca, leta, celo desetletje, ampak morda že jutri ali pa naslednji teden. Zakaj? Ker koraki k takim željam zahtevajo takojšno akcijo, telo navajeno na stare, utečene poti, pa se upira. 

Vsak izmed nas se dobro zaveda, katere so tiste majhne spremembe, ki jih potrebujemo in za katere vemo, da bodo zboljšale kvaliteto našega življenja, pa jih kar odlagamo in jih, čeprav si tako želimo, preprosto ne zmoremo osvojiti. 

Morda je to vstajanje ob zgodnejši ali pa isti uri, večje uživanje tekočine tekom dneva, včlanitev v kašno športno dejavnost ali podporno skupino, redni pogovori s prijatelji, sprehodi, manj uživanja kofeina ali sladkorja, manj časa preživetega za ekrani in premalo v stiku s sabo in naravo. Se mogoče končno vpisati v tisi tečaj risanja, plesa ali boksa, ki ga vsako leto znova pogledamo in si rečemo: »Drugo leto pa.« Možnosti je neskončno. Vsak ima svojo knjižnico.

Zakaj torej tudi ob misli na spremembe, za katere vemo, da bi naše življenje izboljšale, čutimo strahove in nam povzročajo velike na videz nepremagljive težave?

Najpomembnejše je gotovo vprašanje občutka nadzora v življenju, ki ga spremembe pogosto zamajejo, saj od nas zahtevajo, da prekinemo neke notranje, ustaljene in utečene vzorce in začnemo v določenih situacijah delovati drugače. Vsaka sprememba od nas zahteva, da se soočimo z neznanim; ne vemo kako bo, kako se bodo drugi odzvali – nas bodo ponižali, zasmehovali, zavrnili?  Takšne situacije v nas lahko hitro vzbudijo ranljivost in občutje, da ne obvladujemo več svojega življenja in nad njim nimamo nadzora

Ljudje smo bitja navad. Naši možgani so v predvidljivih situacijah umirjeni. Radi ohranjajo ravnovesje, zato si ustvarjajo poti navad, ki jih utrdijo in za aktivacijo le teh ne potrebujejo veliko energije. Sprememba teh vzorcev in poti v možganih pa zahteva veliko količino energije. Posledično se ob vnašanju sprememb v naš vsakdan hitreje utrudimo in se srečujemo z negativnimi občutji, kot so tesnoba, strah depresija in dvom. Tudi jeza, občutja nesposobnosti, krivda in obup so lahko neprijetni sopotniki sprememb. 

Hitro se lahko ujamemo v zanko, da ta občutja prepoznamo kot pokazatelj, da počnemo nekaj narobe, da nismo na pravi poti in da nam nikakor ne bo uspelo. Pomembno je, da vse te občutke prepoznamo, sprejmemo, predvsem pa, da razumemo da se pojavljajo kot zelo naraven izraz potrebe po redu in skladnosti v našem življenju in možganih. 

Kako se torej premakniti? Kako priti v knjižnico? Mali koraki. 

Najprej si je potrebno izbrati cilj, za katerega vemo, da ga lahko uresničimo. Če si želimo pospraviti stanovanje, pa nam telo kar preplavijo negativna občutja ob misli na čiščenje, si dovolimo, da naslednji dan počistimo samo delček, morda samo mizo – to, kar zmoremo in poskušamo ta kotiček vzdrževati čist. Po opravljenem delu pa si dovolimo biti ponosni nase. Ali pa se v primeru gospoda iz zgodbe samo sprehodimo do knjižnice in opazujemo, kako je z občutji ob pogledu na stavbo. Morda si dovolimo, da se zbudimo samo pol ure ali pa petnajst minut prej, kot navadno, smo nekaj minut manj na telefonu ali spijemo kakšen kozarec več, kot navadno. Ko nam te male spremembe pridejo v navado, ko se v možganih utrdi nov vzorec, pa se lahko lotimo drugega kotička. 

Zvesto opravljanje teh malih korakih bo v nas vzbudilo samozavest in zagon in kmalu se bomo lahko odločali za vedno večje spremembe. Morda pa bomo lahko sedeli v čitalnici in uživali v prebiranju knjig prej, kot si mislimo.