Ali ste vedeli, da obstaja več različnih vrst terapije, med njimi tudi terapije, ki niso samo pogovorne? Poznate izraz “terapija z umetnostjo” poznana tudi kot “likovna terapija” (angl. Art Therapy)?
Kot otroci ste verjetno zelo radi risali, packali, izrezovali, igrali na glasbila, plesali in peli. V odraslosti nas večina izgubi prepričanje, da smo pravi mali umetniki, kljub temu pa z nami ostane občutek sproščenosti, ki ga umetniško ustvarjanje prinaša. Pomislite kako se počutite med čečkanjem med telefonskim pogovorom, med fotografiranjem narave, pletenjem ali petjem. Vse te aktivnosti (zavedno ali nezavedno) pomirjajo in sproščajo.
Najbrž ste že kdaj občutili pozitivne učinke ustvarjanja, vendar ali ste kdaj pomislili na povezavo med umetnostjo in psihoterapijo? Morda se na prvo žogo ne zdi, vendar je umetnost zelo povezana z osebnostno rastjo, samozavestjo, meditacijo in duševnih zdravjem.
Kaj pravzaprav je terapija z umetnostjo
Terapija z umetnostjo nam pomaga razumeti kdo smo, izražati čustva in ideje, ki jih težko ubesedimo ter predelovati travmatske dogodke. Izvajamo jo lahko z otroki, odraslimi, mladostniki, družinami, vojnimi veterani, osebami s posebnimi potrebami, zaporniki in vsemi ostalimi, ki imajo večji spekter duševnih motenj, saj je uspešna poroka dveh disciplin: umetnosti in psihologije.
Navzven lahko deluje kot običajen tečaj risanja, vendar je njen namen zelo drugačen. Na likovnem tečaju boste najbrž risali po modelu, slikali naravo ali skicirali kar vidite na sprehodu. Vprašajo vas po tem, da narišete nekaj kar vidite, da se poskušate čim bolj približati pravilni proporci, senčenju, barvi. Terapija z umetnostjo pa od vas zahteva introspekcijo: poglobitev v čustva ter razumevanje sebe in okolice. Le-ta ne izključuje učenja novih likovnih veščin ali umetnostnih tehnik, vendar je poudarek na notranjem svetu posameznika, ne pa na podobah zunanjega sveta.
Poznamo več definicij s katerimi se tovrstna zvrst terapije opredeljuje, vendar večino lahko umestimo v eno od dveh glavnih kategoričnih opredelitev.
Prva kategorija jo opredeljuje kot sredstvo sproščanja, saj je že sam proces umetniškega ustvarjanja terapevtski: pomirja in na splošno pomaga posamezniku raziskovati svojo domišljijo.
Druga kategorija pa kot sredstvo za komunikacijo. Umetniški izdelek obravnavanega posameznika postane sredstvo za preučitev problemov, čustev in konfliktov.
S pomočjo strokovnega terapevtskega vodenja in podpore lahko privede do novih razumevanj in vpogledov v notranji svet obravnavane osebe. Terapevt se po prvem posvetu s posameznikom odloči katere kategorije umetnostne terapije se bo posluževal, saj je to odvisno od tega kakšno pomoč oseba potrebuje in kakšni so njeni cilji. Ljudje nezavedno projiciramo svoje vrednote, izkušnje, ideje in čustva na slike, ki jih vidimo. Terapevt posamezniku pomaga samostojno priti do razlage svojega ustvarjanja tako, da na terapiji skupaj razčlenita umetniško delo. To je zelo pomemben del terapevtskega procesa, saj je način lastnega izražanja preko umetnosti zelo oseben.
Zakaj je terapija z umetnostjo tako učinkovita?
Nedavno so strokovnjaki ugotovili, da se travmatični dogodki vtisnejo v spomin v obliki podob, posledično jih lahko na tak način tudi lažje pokažemo zunanjemu svetu. Medtem, ko določeni posamezniki z besedami težje izrazijo svoje notranje počutje, je neverbalna komunikacija okno v svet čustev in misli, ki niso neposredno dostopne preko jezika. Umetnost ne sledi jezikovnim pravilom, kot sta slovnica ali črkovanje. Pri terapiji z umetnostjo terapevt spodbuja osebo, da to kar ne zmore ali ne zna povedati, sporoči zunanjemu svetu preko umetnosti (primer: odnose v družini velikokrat težko opišemo z besedami, medtem ko so na risbi odnosi med člani v družini enostavneje upodobljeni in hitro berljivi).
Še posebej je uporabna pri otrocih saj je v primerjavi z odraslimi osebami njihov besedni zaklad skromnejši in jim je zaradi tega umetniško izražanje bliže. Vendar ne pozabimo, da smo si med seboj različni in da je za nekatere osebe tovrstna terapija najboljša izbira za učinkovito okrevanje, za druge pa ne.
