Slike sodelavk

Avtor: Anonimno

Pred nami je veseli december, kot ga poimenujemo vsako leto, kot slišimo na radijskih postajah, kot vidimo na obrazih mimoidočih. To veselje je globoko zakoreninjeno tudi v moji biti. Vsako leto se veselim postavljanja božičnega drevesca, pripravljanja daril in pa seveda druženja s prijatelji in družino. Čeprav prinesejo prazniki s seboj tudi nekaj bolečine (povezane predvsem z neurejenimi odnosi) pa so še vedno velik vir sreče, topline in miru. 

Letošnji prazniki so zame zelo drugačni. Obdani s strahom, stisko in bolečino. Ne vem kaj pričakovati, saj živim iz dneva v dan. Edina stalnica v mojem življenju sta trenutno moj psiček Žak in družina. To me boli. Boli me, da ne morem imeti “normalnih” stikov s prijateljicami, da ne morem “normalno” v trgovino po božična darila, da ne morem načrtovati s kom bom praznike preživela. Predvsem je prišla ta bolečina na plan včeraj, ko smo doma postavljali božično drevesce. Kar naenkrat so se v moji glavi pojavile misli: “Za koga postavljamo to drevo?”, “A naj dam darila pod smrečico, glede na to, da jih nihče ne bo mogel priti iskat?”, “Za koga okrašujemo okolico?”, “Je sploh smiselno vse skupaj?”. Glava mi pravi, da je, saj to delamo zase. Ampak kdo sploh smo mi sedaj v vsem tem direndaju spremembe, groze, strahu, nesigurnosti?

Boli me, da ne morem “normalno” na sprehod, saj so sprehodi zame postali teror v malem. Pred vsakim sprehodom naraste v meni nemir, saj pride na plan veliko skrbi in misli: “Sem vzela masko?”, “Imam razkužilo za roke?”, “Kaj narediti če se mi približa kdo brez maske in se želi z menoj pogovarjati?”, “Kako držati razdaljo od prijateljice, če jo slučajno srečam na sprehodu?”. Misli, ki vsekakor niso bile del mojega življenja pred vsem trenutnim dogajanjem. Še posebej močne so te misli, ko se odpravljam v trgovino. Priznam, že parkrat sem šla v trgovino po čisto nič. Ja. Popolnoma nič nisem potrebovala. Šla sem zgolj za to, da bi srečala ljudi, ljudi, ki jih poznam in pa tudi tiste, ki jih ne. Da bi videla človeške obraze. Kako sem čudna, sem pomislila. Potem sem pa po pogovoru s prijateljico ugotovila, da nisem edina. Ljudje pogrešamo stike, pogrešamo toplino, bližino, dotike, objeme, poglede. Ljudje pogrešamo vse to. Jaz sem človek in pogrešam vse to.

Vsak dan znova si ponavljam, da bo kmalu bolje. Vem, da bo. Globoko v sebi vem, da nobena grda, težka, naporna stvar ne mora trajati v nedogled. Pa se vseeno trenutno počutim v globokem tunelu kateremu ni konca. Vanj moram trenutno prinesti svojo svetilko in upat, da baterija v njej zdrži do konca. V svoj tunel skušam vsak dan prinesti tudi lepo misel, besedo. Tako zase kot za tiste, ki so drugače misleči. V trenutni situaciji se trudim ne obsojati nikogar in ohranjati veliko mero sočutja. To sta dva temelja, katera bi vsekakor rada nesla s sabo v prihodnost. Prihodnost za katero upam in verjamem, da bo bolj svetla od sedanje.

 

Opombe: Zgodba je objavljena kot del projekta “Resnične zgodbe”. Zaradi varovanja osebnih podatkov ostaja avtor zgodbe anonimen, prav tako so spremenjena imena krajec, oseb, idr., ki bi lahko nakazovala na identiteto avtorja ali drugih oseb v zgodbi. Zgodba ne izraža mnenja Psihološkega raziskovalnega inštituta.

Prijavite se na e-novice, če želite prejemati prispevke neposredno v svoj e-poštni nabiralnik.