Teorija navezanosti uči, da je naša ljubljena oseba naše življenjsko zavetje. Ko je ta oseba čustveno nadostopna ali neodzivna, ostanemo “na hladnem”, sami in nemočni. Preplavijo nas čustva – jeza, žalost, bolečina in predvsem strah. To ni nič presenetljivega, saj vemo, da je strah naš vgrajen alarmni sistem, ki se vključi, kadar je ogroženo naše življenje. Izguba povezave z našo ljubljeno osebo ogrozi naš občutek varnosti. Takrat se sproži alarm v možganski amigdali, ki je naša centrala strahu. To območje v obliki mandlja v srednjih možganih sproži samodejni odziv; ne razmišljamo, temveč čutimo in delujemo.

Vsi občutimo nekaj strahu, ko se s partnerjem znajdemo sredi nesporazuma ali prepira. Toda za tiste, ki imamo varne vezi, ta traja zelo malo časa. Strah se hitro in z lahkoto poleže, ko ugotovimo, da nas nič ne ogroža ali da nas bo partner pomiril, če ga prosimo za to. Tiste, katerih zveze so šibkejše ali napete, pa strah lahko popolnoma prevzame. Popade nas prvinska panika. Nato običajno naredimo eno od dveh stvari: postavljati začnemo različne zahteve in se oklepamo partnerja, da bi nas potolažil in pomiril ali pa se umaknemo in odtujimo, da bi pomirili in zavarovali sami sebe. Ne glede na besede, ki jih uporabimo, s temi odzivi v resnici sporočamo: “Opazi me. Bodi z mano. Potrebujem te.” ali pa”Ne bom dovolil/-a, da me prizadeneš. Sprostil/-a se bom in se že nekako poskusil/-s obvladati.”.

Te strategije za spopadanje s strahom pred izgubo povezave so nezavedne in, vsaj na začetku, delujejo. Ko se partnerja v stiski vse bolj zatekata k njim, oblikujeta nevarno spiralo negotovosti, ki ju le še bolj in bolj oddaljuje. Vrstijo se situacije, kjer se nobeden od partnerjev ne počuti varnega; oba zavzemeta obrambno držo in vsak pri sebi domneva le najslabše o drugem in o njunem odnosu.

Zakaj ne slišimo klicev po povezanosti in pozornosti in se ne odzovemo ljubeče, če pa ljubimo svoje partnerje? Zato, ker večino časa nismo uglašeni z njimi; nismo pozorni nanje ali pa se ukvarjamo samo s svojim doživljanjem. Ne vemo, kako govoriti jezik navezanosti in ne znamo partnerju jasno in jedrnato sporočiti, kaj potrebujemo od njega ali da nam je mar. Pogosto smo neodločni ali nejasni zato, ker smo v resnici mi sami zmedeni glede svojih lastnih potreb. Včasih sporočamo potrebo po povezanosti, vendar jo pomešamo z jezo in frustracijo, saj se v zvevi ne počutimo samozavestne in varne. Od partnerja začnemo zahtevati, namesto, da bi prosili za to, kar potrebujemo. To pogosto vodi v prepire namesto v objeme. Nekateri poskušamo zmanjšati svoje naravno hrepenenje po čustveni bližini in se namesto tega osredotočamo na dejanja, ki izrazijo naše potrebe v omejeni obliki – najpogosteje predvsem s spolnostjo. Z oddajanjem prikritih in popačenih sporočil se varujemo, tako, da se nam ni treba razgaliti in pokazati, kako močno v resnici hrepenimo, hkrati pa se naši ljubezenski partnerji težje odzovejo na nas.

Povzeto po knjigi dr.Sue Johnson “Hold Me Tight”