Slovenci smo posebej znani po tem, da težko delimo svoje stiske, dvome in težave, zato pogosto s temi občutki ostanemo sami. Negativna čustva kot so ta, imajo zelo neprijetno značilnost, da se, če jih ne naslovimo in predelamo, samo razširjajo in kmalu smo soočeni z nevarnostjo, da nas preplavijo. Če pride do takšnih stanj se verjetno vsak izmed nas zaveda, da bi bilo dobro, da poiščemo pomoč, ampak kako se tega lotiti? Prvi korak je vedno soočenje s problemom, priznanje, da smo v situaciji, ko ne zmoremo več, ko ne vidimo poti, ko se vse zdi brez upanja. Šele nato je čas, da premislimo, kakšen bo naš naslednji korak. Najprej lahko poskusimo sami. Klinični psiholog, dr. Leahy je podal nekaj praktičnih nasvetov kako se lažje prebijemo iz teh občutij.
1. Zakaj, oziroma na katerem področju se počutiš brezupno, kaj ti vzbuja občutke brezupnosti?
Mogoče smo prepričani, da nikoli več ne bomo dobili službe, da se situacija ne bo izboljšala, da se prekinjena prijateljstva nikoli ne bodo povrnila, ali pa da ne bo prišlo do novih odnosov, zvez? Bodimo pozorni na ta občutja, negativna in pozitivna, in jih večkrat na dan opazujmo. Tudi najtežja občutja brezupnosti niso enako intenzivna vsak trenutek v dnevu. Verjetno so tudi odvisna od dneva, kaj delamo, s kom smo in o čem razmišljamo. Če se čustva lahko tekom dneva spreminjajo, potem imamo dokaz, da je sprememba mogoča.
2. Kateri cilji v tvojem življenju niso brezupni, kaj ni brezupno?
Verjetno imamo veliko ciljev – malih ali velikih, ki niso brezupni. Osredotočimo se na te, namesto na tiste, za katere čutimo ali si ne upamo niti sanjati, da jih bomo dosegli. Brezupnost je izjemno širok in nedoločljiv koncept. Če ga zmanjšamo in zožimo na eno stvar, ki nam povzroča ta občutja, lahko nad tem dobimo nekaj kontrole in stvar postane lažje obvladljiva.
3. Ali si se že kdaj počutil brezupno? Ali so se stvari spremenile?
Vsak od nas se sooča z občutji brezupnosti. Razhodi, izguba službe, razočaranje nad prijateljem, izdaja, smrt ljubljene osebe… Ti dogodki nas močno prizadenejo in zdi se, da nikoli več ne bo boljše. A vendar tekom življenja vedno znova spoznavamo, da ta težka občutja ne ostajajo enaka. Naše izkušnje, da so se občutja brezupnosti v preteklosti že spremenila nam lahko vlivajo upanje, da se bodo prav tako spremenila sedanja občutja.
4. Zakaj misliš, da so stvari brezupne?
Zapiši si razloge in jih preuči. Npr. po razhodu verjamemo, da nikoli več ne bomo srečni – ti dvomi so razumljivi. Ampak, ali so resnični? Smo res prepričani, da nikoli več ne bomo doživeli sreče? Svoje predvidevanje glede prihodnosti utemeljujemo na podlagi sedanjih občutkov. Je to razumsko? Poskusimo izzivati svoja negativna prepričanja o doživljanju v prihodnosti.
5. Poskusi vaditi čuječnost.
Sedanji trenutek nikoli ni brezupen in to nam je lahko zatočišče. Brezupnost se vedno navezuje na prihodnost, čuječnost pa v ospredje postavlja sedanji trenutek. Pozornost na dihanje, na okolico, na glasove, poslušanje glasbe, lahko za trenutek sprosti telo in duha in ju odvzame iz občutij brezupnosti.
6. Bori se proti brezupnosti.
Naša prepričanja in počutja pogosto postanejo samo izpolnjujoče napovedi. Če se počutim brezupno, se bom izoliral, ostal pasiven. Delovanje v nasproti smeri je pogosto dober način, da prekinemo občutja brezupnosti. Če se ne bi počutil brezupnega, kaj bi naredil? Mogoče bi telovadil, poklical prijatelja, se lotil nečesa novega, z nekom naredil načrte, šel na sprehod. Delovati tako, kot bi, če se ne bi počutil brezupno, je pogosto korak naproti upajoči prihodnosti.
7. Spoznaj, da noben specifični človek ali izkušnja ni potrebna za tvojo srečo.
Včasih se počutimo brezupno, ker smo fokusirani na le eno stvar. Osredotočeni smo na eno osebo, izkušnjo, cilj, za katerega mislimo, da je ključen za našo srečo. Potrudimo se in naštejmo vse razloge, zakaj ta eden cilj ni ključen in nato preusmerimo pozornost na druge cilje, ki jih lahko dosežemo.
Stanje brezupnosti navadno spremljajo tudi občutki nemoči, kaosa, občutek, da izgubljamo kontrolo in da ničesar ne moremo storiti. Potrebno se je zavedati, da je pot iz stisk in občutij brezupnosti dolgotrajen proces. A še težje kot nekaj storiti je nič storiti in morda lahko s pomočjo teh nasvetov naredimo prvi korak. Skrajni primer brezupnosti pa je tudi resno razmišljanje o samomoru. V tem primeru poiščite strokovno pomoč. Niste sami in največje darilo, ki si ga lahko podarite je, da sprejmete roko, ki vam bo pomagala, da boste lahko spet vstali, ter pokončno in z zaupanje zrli v prihodnost.
