Tudi način izražanja avtoritete staršev med interakcijo z mladostnikom se v primerjavi z otroštvom spremeni. Avtoriteta staršev postaja vse bolj vezana na posebna področja mladostnikovega življenja. Mladostnikova komunikacija s starši je vse bolj selektivna, večina staršev pa vse bolj spoštuje mladostnikovo težnjo po zasebnosti. Mladostniki staršem povedo samo izbrane informacije, vendar še te v izbrani obliki in ob izbranem času. Osamosvajanje od staršev je zato proces, skozi katerega se odnosi med mladostniki in njihovimi starši spremenijo tako, da postanejo mladostniki na področju vedenja, čustvovanja in vrednot samostojni ter hkrati v odnosu do staršev ohranijo zaupanje in naklonjenost.
Mladostnik potrebuje varen odnos
Odnos z mladostnikom je edina pot do njega, saj vsi vzgojni posegi gredo ravno skozi odnos. Starši želijo mladostnika večkrat vpeti v svoj okvir umirjenosti, predvidljivosti, varnosti, mladostnik pa skuša v starših vzbuditi željo ali potrebo po svojem svetu dinamičnosti in sprememb. Starši niso edini odrasli, ki vzgajajo mladostnike, vendar pa jih po pomenu in vplivu ne prekaša nihče. Mladostnik bo vedno globoko v sebi nosil podobo staršev in odnosa, ki ga je z njimi oblikoval. Ta odnos ga bo vodil in usmerjal v njegovih nadaljnjih odnosih z drugimi ljudmi ter vplival na razvoj njegove osebnosti in samopodobe.
V tem občutljivem obdobju postane ta odnos zahtevnejši, saj mladostnikov proces odraščanja narekuje nove naloge, ki globoko posegajo v navezanost na starše. Če želi mladostnik spoznati sebe in se začeti zavedati in čutiti kdo je, mora stopiti korak ali dva proč od družine. Zato je pomembno, da starši znajo ločiti dejanja mladostnika od njegove osebnostne vrednosti. Če se mladostnik upira, tega ne počne zato, ker jih nebi imel rad ali jih nebi spoštoval, ampak zato, ker mora v svojem razvoju narediti korak naprej. S svojim vedenjem namreč govori o svojih potrebah in ne o vrednosti staršev. Ena izmed najpomembnejših potreb je potreba po varnosti, ki se ob razvoju mladostnika silovito pojavi tudi pri starših. Ta potreba staršev se kaže kot skrb, da bi bili mladostnik kljub viharnemu doživljanju vedno na varnem. Zato bodo poskušali narediti vse, da bi se počutil varno in sprejeto.
Začaran krog izkazovanja ljubezni
Ob vsem tem pa mladostnik zahteva nekoga, ki ga bo razumel in sprejemal kljub njegovi nerodnosti, uporništvu in nenehnem izzivanju. Obdobje zorenja mu ne odvzame želje, da bi ga starši imeli radi. Želi si naklonjenosti staršev in še prav posebej izrazov nežnosti in ljubezni, le, da morajo biti načini izkazovanja teh čustev prilagojeni njihovim razvojnim potrebam. Tudi če jim ob njihovem poskusu, da bi ga objeli, mu rekli, da ga imajo radi, reče: »Daj nehaj, kaj misliš da imam pet let!« naj starši še naprej izkazujejo svojo ljubezen in naklonjenost. Spoštujejo pa naj mejo, ki jo postavi mladostnik. Kaj ta meja pomeni? Mladostnik sam jim bo pokazal, morda tudi rekel, kdaj čuti potrebo po njihovi bližini. Starši si prav tako želijo, da bi jih mladostnik objel in jim rekel, da jih ima rad. Za mladostnika pa pomenijo prav te besede in dejanja odvisnost in nesamostojnost, proti kateri se v tem obdobju najbolj bori. Ob pozornosti staršev je zato zelo razdvojen: po eni strani si pozornosti želi, po drugi pa se boji, da je z njim kaj narobe, če se je ne bo branil. Zato je mladostništvo obdobje, ki zahteva tudi od staršev veliko razumevanja in iznajdljivosti. Ravnotežje v tem odnosu se vzpostavlja in ohranja tako, da starši mladostniku zaupajo, mu dajejo pozitivne povratne informacije o njegovih odločitvah ter mu s svojim vedenjem prikazujejo ustrezne vedenjske vzorce.
