Ločitev staršev je eden izmed najtežjih življenjskih dogodkov, s katerimi se lahko sooči otrok. Spremembe v družinskem življenju lahko povzročijo občutke žalosti, zmede, jeze in strahu. Vendar pa lahko starši s premišljenim pristopom otroku pomagajo prebroditi to obdobje na čim bolj zdrav način.
Otroci doživljajo ločitev zelo različno, odvisno od njihove starosti, osebnosti in okoliščin. Pogosto se pojavljajo občutki negotovosti, žalosti, jeze in strahu pred prihodnostjo. Pomembno je razumeti, kako se ti občutki izražajo pri različnih starostnih skupinah.
Malčki (0-3 let) Malčki še nimajo razvitega razumevanja ločitve, vendar lahko občutijo spremembe v okolju in vedenju staršev. Lahko postanejo bolj jokavi, razdražljivi, imajo težave s spanjem ali prehranjevanjem.
Predšolski otroci (3-6 let) Otroci v tej starosti pogosto verjamejo, da so oni krivi za ločitev staršev. Lahko se pojavijo regresivna vedenja, kot so mokrenje postelje, povečana potreba po bližini in težave pri ločevanju od staršev.
Šolski otroci (6-12 let) Pri šolskih otrocih se pogosto pojavljajo občutki krivde, jeze in žalosti. Morda bodo iskali način, kako “popraviti” odnos med staršema, lahko pa tudi izražajo stisko skozi telesne simptome, kot so bolečine v trebuhu ali glavoboli.
Najstniki (12+ let) Najstniki lahko občutijo močno jezo, občutek izgube in lojalnostni konflikt med staršema. Pogosto se umaknejo, postanejo uporniški ali pa iščejo oporo pri vrstnikih namesto pri družini.
Kako se izraža otrokova stiska?
Otroci lahko svojo stisko izražajo na različne načine:
- Jeza in agresija: Otrok lahko postane bolj agresiven ali se prepira s starši in vrstniki.
- Umik in žalost: Lahko postane tišji, se izolira ali kaže znake depresije.
- Težave s spanjem in prehranjevanjem: Pojavijo se lahko nespečnost, nočne more ali spremembe v apetitu.
- Regresivno vedenje: Mlajši otroci se lahko vrnejo k starejšim vedenjskim vzorcem, kot je sesanje palca ali strah pred temo.
Kako otroku nuditi oporo?
Komunikacija je ključnega pomena Pomembno je, da otroku iskreno in na razumljiv način razložite situacijo. Uporabite enostaven jezik, prilagojen otrokovi starosti, in mu zagotovite, da ločitev ni njegova krivda. Dovolite mu, da izrazi svoja čustva, ter mu odgovarjajte na vprašanja s potrpežljivostjo in sočutjem.
Ohranjanje občutka varnosti in rutine Otroci potrebujejo stabilnost, zato je ključno, da ohranite čim več rednih navad, kot so urnik spanja, prehranjevanja in aktivnosti. Rutina jim pomaga pri občutku predvidljivosti in zmanjšuje stres.
Čustvena podpora Spodbujajte otroka, da izrazi svoja čustva, ne glede na to, ali gre za žalost, jezo ali strah. Pomembno je, da se otrok počuti slišanega in sprejetega. Bodite potrpežljivi in mu pokažite, da so vsa čustva normalna ter da ima vašo brezpogojno podporo.
Izogibanje konfliktom pred otrokom Kljub morebitnim nesoglasjem med staršema je bistveno, da otroka ne vključujeta v konflikte. Nikoli ga ne postavljajte v vlogo posrednika ali mu nalagate odgovornosti, da izbere stran. Otrok mora imeti pravico do odnosa z obema staršema brez občutka krivde.
Spodbujanje pozitivnega odnosa z obema staršema Ne glede na okoliščine ločitve je pomembno, da otroku omogočite redne in kakovostne stike z obema staršema. Otroku zagotovite, da ga imata oba starša rada ter da bo še naprej del njegovega življenja.
Iskanje dodatne podpore V primeru, da otrok kaže znake dolgotrajne stiske, je koristno poiskati strokovno pomoč. Psiholog ali svetovalec lahko otroku pomaga razumeti in predelati njegova čustva ter mu ponudi strategije za soočanje s spremembami.
