Najboljša napoved dobrega odnosa oziroma zadovoljstva v odnosu tako pri moških kot pri ženskah je sposobnost za skupno reševanje konfliktov. Vsaka povišana raven stresa v odnosu je lahko možen vzvod konflikta. Stres ima lahko svoj izvor tako v odnosu (ko partnerja doživljata nasprotujoče si cilje, vrednote in želje), kot tudi zunaj njega (nerazrešen problem v službi). Prav tako so vzvodi konflikta pogosto neusklajeni načini zadovoljevanja potreb (partnerja imata usklajene potrebe, želje, načrt, razhajata pa se v načinu, kako to dosegati). Najpogostejše teme zakonskih konfliktov so: nepravično razdeljeno delo, nestrinjanje glede vzgoje otrok, nezadovoljstvo v spolnosti, finance, sorodstvene vezi, travme, pomanjkanje skupnega časa, idr. Partnerski odnos je tako stalno na preizkušnji glede prilagajanja strategij za doseganje skupnih ciljev, načrtov in potreb.
Konflikti v partnerstvu so nekaj povsem normalnega. Zelo pomembno pa je kakšen pomen posameznik pripiše konfliktu. Ta je namreč tesno povezan z izkušnjami iz otroštva. Za vsakim konfliktom je velik boleč strah pred zavrnitvijo, zavrženostjo in izgubo ljubezni ljubljene osebe. Konflikti igrajo zelo pomembno vlogo v partnerski dinamiki, saj so med drugim tudi osnovni obrambni mehanizmi, ki osebo ščitijo pred še večjo ranljivostjo. Vsaka izkušnja uspešnega reševanja konflikta zato predstavlja možnost ponovnega zbliževanja partnerjev, utrjuje varnost v odnosu in omogoča čedalje bolj fleksibilno uporabo tega odnosa za uresničevanje temeljnih potreb.
Načini reševanja konfliktov
Način reševanja konfliktov v odnosu določa stopnjo intimnosti in čustveno klimo. Raziskovalci ugotavljajo, da se pari razlikujejo v uspešnosti reševanja konfliktov glede na skladnost ciljev in motivacije (želena sprememba, predstava o tem, kako doseči to spremembo) in odkritosti komunikacije (način izražanja nestrinjanja oziroma strinjanja s partnerjem). Ločijo tako štiri načine komunikacije, ki jih osebe med konfliktom najpogosteje uberejo. Prva dva načina temeljita na neskladnosti ciljev in motivacije za spremembo.
Prvi način temelji na odkritem izražanju neskladnosti. Osebe s tem načinom komuniciranja partnerja kritizirajo, pri njem vzbujajo občutek krivde, zahtevajo spremembe in so nepripravljene na pogajanja.
Drugi način temelji na prikritem izražanju neskladnosti. Osebe s tem načinom komuniciranja pri partnerju vzbujajo občutek krivde in simpatije s poudarjanjem pomena ljubezni, obveznosti v odnosu, bolečine, žalosti.
Druga dva načina temeljita na skladnosti ciljev in motivacije za spremembo.
Tretji način temelji na odkritem izražanju skladnosti. Osebe s tem načinom komuniciranja težijo k razpravljanju, skupnem razmišljanju ter skupnem iskanju posledic problema in rešitev.
Četrti način temeljni na prikritem izražanju skladnosti. Osebe s tem načinom komuniciranja blažijo konflikt z izražanjem naklonjenosti, humorjem in izpostavljanjem pozitivnih vidikov partnerskega odnosa.
Vsi štirje načini reševanja konflikta imajo tako svoje prednosti kot slabosti. Čeprav je jasno, da je teženje k odkriti komunikaciji, ki temelji na skladnih ciljih in motivih najbolj zaželjeno, pa imajo tudi drugi načini pomembno vlogo v odnosu, saj če prepoznani pomagajo pri predelovanju globljih ran. To lahko storita tako, da o konfliktu naknadno premislita in se pogovorita o različnih vidikih:
“Kako sem doživel/-a konflikt?”
“Kaj sem se iz konflikta naučil/-a?”
“V soočenju s konfliktom sva bila močna v/ker… .”
Za uspešno reševanje konfliktov si moreta zato oba partnerja dovoliti biti ranljiva in iskrena do sebe ter drug do drugega.
