Stara sem bila 10 let, ko sem med brskanjem po kleti, kar sem zelo rada počela, našla razglednico. Kako se je le-ta znašla v naši kleti, mi še danes ni jasno. Razglednico je napisal moj oče svoji ljubici in njeno hčeri v Ljubljano, in to z dopusta, ki ga je preživljal z mojo mamo in mano. Najbolj sta me zaboleli besede Pogrešam vaju! Sploh ne vem, kdaj in na kakšen način sem potem izvedela, kdo sta onidve. Bila sem jezna, prizadeta, užaljena, razočarana. Bolečina je bila telesna. Stiskalo me je v pri srcu in v pljučih. Zjokala sem se. Mami pa tega nisem povedala. Od takrat naprej očeta nisem mogla več spoštovati. Začela sem ga klicati po imenu, do njegove smrti mu nisem več rekla oče. Tiho sem trpela celo otroštvo, mladost in kot odrasla. Zaradi te krivice se mi je najbolj smilila moja mama, saj je ona zaradi tega v sebi tiho trpela do svoje smrti. Kljub temu je prala in likala njegove srajce, in to po dve na dan. Bil je namreč trgovski potnik, vedno je želel biti urejen, s svežo srajco dvakrat na dan. Po mamini smrti je oče srajce vozil na pranje in likanje v čistilnico, kjer je za to storitev plačeval, in sicer po dva eura za srajco. Ko sem našla račun, sem mu očitala, da bi bila mama bogata, če bi njej za prane in likanje plačeval samo polovico tega zneska. Njegov odgovor je bil, da ima zaradi tega že sam slabo vest in ne potrebuje dodatno še mojih očitkov. Njegove slabe vesti sem bila nadvse vesela. Konec koncev si jo je zaslužil! Očetova nezvestoba se nikoli ni končala. Ob spoznanju, da sem bila tudi jaz s strani bivšega moža prevarana, se nisem upala zateči po tolažbo k mami. Takrat se je spet pojavila krivica, krivec zanjo je bil seveda oče.

Zgodba je objavljena v sklopu projekta Resnične zgodbe. Avtor ostaja anonimen zaradi varovanja osebnih podatkov.