Ena noč, ko so otroci končno zaspali, sem se odločila, da morava nujno spremeniti najin odnos. Zmedeno sem razmišljala, kako sva lahko spet našla tisto iskro, ki naju je poveževala. Vzela sem telefon in poslala Martinovemu prijatelju sporočilo, ki ga je spravilo v smeh: “Kje najdeva čas za zmenek, ko imava že dva otroka in kup obveznosti?” Odgovoril je hitro: “Zmenite se, pa naj bosta otroka pri meni.”
Ko pomislim na svoje otroštvo, se mi pred očmi odvrtijo podobe kuhinje, polne vonjev po sveže pečenem kruhu in juhah, ki jih je mama pripravljala vsako nedeljo. Mama je v kuhinji preživela ure, vedno zatopljena v pripravo obrokov za družino, a takrat tega nisem razumela kot nekaj posebnega. Zame so bili njeni obroki zgolj del vsakdana. Toda, ko se je najin odnos začel oddaljevati, sem se znašla pred praznim krožnikom, čustveno lačna in željna bližine, ki je nisem več našla v njenih jedeh.
Moja zgodba z bulimijo se je začela povsem neopazno – pri majhnih, navidezno nedolžnih opazkah o mojem telesu, ki so me sčasoma začele preganjati. Bila sem občutljiva najstnica, nenehno primerjala svoje telo s telesi drugih in verjela, da bo moje življenje boljše, če bom izgubila nekaj kilogramov. Sprva sem se zgolj omejevala pri hrani, potem pa sem hitro zdrsnila v začarani krog prenajedanja in bruhanja. To je postalo moj način “reševanja” težav in bežanja pred občutki sramu, tesnobe in nizke samopodobe.
Stara sem bila 10 let, ko sem med brskanjem po kleti, kar sem zelo rada počela, našla razglednico. Kako se je le-ta znašla v naši kleti, mi še danes ni jasno. Razglednico je napisal moj oče svoji ljubici in njeno hčeri v Ljubljano, in to z dopusta, ki ga je preživljal z mojo mamo in mano.
Če mi zameriš, te bom razumela. Če me razumeš, bom potolažena. Če mi odpustiš, bom morda celo ozdravela.
Saj edino, kar si v svojem življenju zase želim je to, da se počutim ljubljeno. Vse ostalo zame nima vrednosti.
Še vedno so ljudje, ki ti v kratkem telefonskem klicu natovorijo celo goro krivde, slabe vesti,...
S fantom sva skupaj pet mesecev. Najina zveza se je že od začetka razvijala zelo intenzivno....
Zdaj razumem (in tudi čutim) to, kar sem vedno opažala, pa nisem vedela, zakaj je tako. Moški, ki ne morejo/ne znajo biti iskreni in neposredni (ampak se kažejo kot nekaj drugega, kot so), se me malo bojijo. In če sem imela za prijatelje moške, ki so naravni in sproščeni, sem – ravno nasprotno – za partnerja vedno imela moškega, ki se je trudil biti nekaj drugega, kot je bil v resnici.
Ponovno pa me je presenetilo, kako se je to odvijalo znotraj mene, da sploh nisem vedela, kaj se mi dogaja in zakaj. Še vedno imam občutke krivde, ko jem. Kot da bi me mama gledala in kritizirala. Niti v tem, koliko pojem, nisem svobodna. Tudi tu je hotela imeti popolno kontrolo in pojesti je bilo treba toliko, kot je ona hotela, in tisto, kar je ona pripravila. Tudi zdaj je še zmeraj taka. Samo, da zdaj najprej poskusi zlepa, potem pritiska z občutki krivde ali kar podtakne hrano in jo vsili za domov.
Šele takrat je čas za vračanje, za vzpon. Nekega dne se znajdemo na površju in gledamo v sonce. Drugačni smo, prehojeno podzemlje je ostalo v nas. V sebi nosimo razodetje teme. Znamo se ljubiti z mrakom. Vemo, kaj živi na dnu.
Sanjam o naju,
nasmeh se nariše na moj obraz.
Sanjam, kot da imam šestnajst jih spet.
Ne sanjam o nemogočih stvareh,
sanjam o točno tem kar sva,
le čez več let.
Sanjam o sebi z gubami na obrazu,
in tebi ki časa ne boš kazal.
Sanja o sebi v tvojem objemu,
Kjer sprejet je moj svet.
Jaz sanjam o naju,
in tvojih očeh,
danes sanjam spet.
“Kako dolg je čas” je knjiga Mateja Dolenca za mlade radovedne bralce. Še kar nekaj drugih...
Ostanite v stiku z nami
S prijavo na psihološke e-novice se boste pridružili vsem, ki že prejemajo novosti povezane z našimi programi, skupinami in izobraževanji. Prav tako pa bomo poskrbeli, da pridejo vse vsebine iz našega bloga v vaš e-poštni nabiralnik.