Postati mati ali oče je v življenju posameznika mnogokrat najsrečnejši in najpomembnejši trenutek. Z rojstvom potomca se v nas prebudijo mnoga lepa občutja: ponos, veselje, sreča, hvaležnost. Po drugi strani pa otrok prinese tudi skrbi: bom dobra mama, se bom znašel kot oče, kako bova vzgojila tega otroka, da bo lahko najboljša različica sebe, kaj meni daje otrok, me v stiski ob vzgoji sliši moj partner? … in še bi lahko naštevali.
Vsekakor ima otrok med partnerjema veliko povezovalno vlogo, jima pa da tudi mnogo iztočnic za osebnostno in partnersko rast. Pomembno je, da mama in oče v vseh novostih ohranjata med seboj ljubeč in iskren odnos, ki bo med njima ohranjal edinost, jima nudil varen prostor za izražanje veselja,
ponosa, pa tudi skrbi in žalosti. Trden odnos ju bo tudi krepil pri vzgoji otrok/a, ko bosta imela občutek, da se vse ruši, ker so za njima težki dnevi in ko se včasih za hip ali dva vse zdi brez smisla. V takšnih trenutkih je varen pristan, ki ga partnerja drug drugemu nudita, zares ključno dejanje ljubezni, da skupaj poiščeta svetlejše plati v tistem dnevu in dasta prihodnjemu dnevu novo možnost, da bo boljši in da bosta tudi onadva sama skušala biti boljša – kot posameznika, kot partnerja in kot starša.
Slednje poslanstvo v dobršni meri terja od partnerjev tudi dopolnjevanje – najprej pri navajanju na novo družinsko rutino, ko se družini pridruži nov član. Veliko opravkov v dnevu je novih, tudi nočne aktivnosti v povezavi s skrbjo za otroka so lahko popolnoma nove in zahtevajo svoj čas, da se nanje navadita, se jim prilagodita in se morda z njimi spijaznita. To je obdobje, ko sta partnerja primorana kolikor je le mogoče sodelovati in se podpirati, da skupaj mirneje plujeta skozi zahtevno obdobje družinskega življenja.
Starševstvo pa zahteva od partnerjev dopolnjevanje tudi zato, ker otrok zares čuti, kdaj sta mama in oče »ekipa«, kdaj sodelujeta in kdaj jima na tem področju zmanjka energije. Takrat, prav takrat, ko sta oče in mama najmanj pripravljena na otroške kaprice in nove izzive, otrok najbolj preizkuša meje, ki so sicer postavljene v družini in na vsak način skuša doseči še kaj več, kolikor je dovoljeno. Meje znotraj družine navadno postavljamo tako, da ugajajo vsem članom in da so optimalne za razvoj posameznikov. Postavljanje meja nam nudi varnost, kjer se lahko v največji možni meri izrazimo kot osebnosti – ko nam je lepo in ko nam je težko. Zaradi velikega razvoja v otroški dobi torej otrok potrebuje zdrave in za starša razumne in primerne meje s katerimi bosta kot starša lahko zdržala.
Ob vzgajanju otrok/a pa se mnogokrat odprejo tudi otroški svetovi znotraj staršev. Ti svetovi želijo biti slišani, sprejeti, morda celo predelani. Srečanje in sprejetje svojih čustvenih izkušenj ter izkušenj znotraj primarne družine posameznika gotovo doleti ob vzgoji lastnih otrok in mu pokaže (nove) točke za osebnostno rast. Ti odnosi so nas v otroštvu tako zaznamovali in so vpisani v našo podzavest, tako da lahko ob lastni vzgoji podzavestno odigravamo vzorce naših staršev, ki jih sicer morda sploh ne želimo ponavljati. Zato jih je pomembno nasloviti, ozavestiti, se odzivati tudi nanje in stremeti k drugačnemu načinu vzgoje, če si posameznik seveda tega želi in k temu stremi.
Prav tako, kot so nas zaznamovali odnosi z bližnjimi v našem otroštvu, pa nas zaznamujejo tudi danes. Ker smo bitja odnosov, brez njih ne moremo preživeti. Odnosi nas čustveno hranijo, nam dajejo energijo, spodbudo, prinašajo veselje, uteho, lahko pa tudi skrbi, žalost, razočaranje, dvom… Ni vseeno, kako se počutimo v odnosih, ki nas oblikujejo v današnjem času. Prav je, da izbiramo odnose, v katerih smo lahko najbolj to, kar smo, kjer se čutimo sprejete in kjer tudi mi sprejemamo druge – takšne, kot so. Lepo je, če v teh odnosih dobimo podporo za našo vzgojo, da sprejmemo in ponudimo pomoč in da se lahko zatečemo po nasvet, če ga potrebujemo. Biti starš v današnjih časih od nas zahteva zelo veliko, zato je pomembno, da si za družbo pomembnih bližnjih izberemo ljudi, s katerimi bomo rastli in se krepili kot posamezniki ter dobivali zagon za nove izzive znotraj naših družin. Tako sooblikujemo družbo v kateri bo lepo in prijetno živeti – danes in jutri.
